Sluzenje morja - izjava za javnost

Sluzenje morja, ki je bilo v preteklih dneh sprva opaženo v globljih vodnih slojih, kasneje pa so se želatinaste prevleke pojavile tudi na površini morja, je naraven pojav. Sluz nastane zaradi delovanja fitoplanktona, ki pod določenimi pogoji velik delež proizvedene organske snovi izločijo v vodo, vendar natančni vzroki in mehanizmi nastanka še danes niso popolnoma razjasnjeni. Občasna hiperprodukcija sluzastih makroagregatov, kot strokovno pravimo temu pojavu, v severnem Jadranu ni nič novega; prvi zapisi segajo v leto 1729, tj. v dobo pred razvojem kmetijstva, industrije, urbanizacije in turizma. Intenzivne raziskave pa so se začele šele po letu 1988, ko so bili sluzasti makroagregati prisotni v severnem Jadranu v zelo velikem obsegu in so močno zaznamovali poletna obdobja tudi v naslednjih letih - 1989, 1991, 1997, 2000, 2002 in 2004. Zadnji pojav v manjšem in kratkotrajnem obsegu je bil opažen v letih 2014 in 2018.

Sluzasti makroagregati so najrazličnejših barv (v belih, rožnatih, rumenih in rjavih odtenkih), oblik (drobni sluzasti kosmiči, nitke, zavese, splete, oblaki, sluzaste oz. želatinaste površinske odeje) in velikosti (od nekaj milimetrov do nekaj kilometrov), njihova horizontalna in vertikalna razporeditev pa je odvisna od različnih dejavnikov. Običajno se agregacije sluzi pričnejo kopičit v globljih slojih (na meji temperaturnega oz. gostotnega preskoka), potem pa se pojavijo tudi na površini, najverjetneje zaradi v sluzi ujetih plinastih mehurčkov, ki jih dvignejo na površino. Vetrovi in površinski tokovi jih čez dan zanesejo proti obali, kjer se nakopičijo, predvsem v zaprtih predelih, mandračih, na plažah.

Sluz poleg amorfne želatinaste mase vključuje najrazličnejše žive in nežive delce, ki se nanje ujamejo: fitoplankton, zooplankton in njihove izločke, ličinke in jajca drugih živali, različne skeletne delce oz. druge ostanke različnih rastlinskih in živalskih celic (prazne fitoplanktonske celice, hitinski oklepi rakcev...), bakterije, cvetni prah, ciste ter mineralne delce iz morskih usedlin in kopenskega izvora.

Poleg vode so glavna kemična sestavina sluzi ogljikovi hidrati, zato sami po sebi niso nevarni za zdravje kopalcev. Veliko bolj negativen vpliv imajo lahko na organizme, ki živijo pritrjeni na dnu ali na počasi premikajoče se živali, saj se ti sluzi ne morejo umaknit. Zaradi velike količine sluzi je njihovo dihanje oteženo oz. onemogočeno, kar lahko privede do pogina, ki pa ga zaenkrat nismo opazili.

Letos so pojav sluzenja v severnem Jadranu prvi zabeležili hrvaški kolegi iz Centra za raziskave morja (Inštitut Ruđer Bošković, Hrvaška) v začetku junija v okolici Rovinja kot površinske prevleke. Pojav so povezali z obilnim spomladanskim cvetenjem fitoplanktona, h kateremu so botrovale izdatne padavine in pritoki rek. Cvetenje je masovna namnožitev planktonskih alg (fitoplanktona) do nekaj milijonov celic na liter morske vode, ki je posledica ugodnih pogojev, kot so dovolj velike koncentracije hranilnih snovi v vodi in dovolj sončne svetlobe. V začetku junija smo v slovenskem morju opazili le manjše sluzaste kosmiče in nitke. Vendar so se hitro pojavili tudi večji oblaki sluzi, predvsem v vodnem stolpcu, zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bodo sluzi pojavile tudi na površini. Naši potapljači so 13. junija 2024 sluzaste oblake in zavese posneli tako v vodnem stolpcu kot na morskem dnu, kjer je lahko opaziti nekatere mobilne morske organizme (denimo morske kumare), kako se pred sluzjo umikajo na višje ležeče dele dna. Trenutno je sluzaste makroagregate opaziti v celotnem Tržaškem zalivu in tudi širše v severnem Jadranu.

Mikroskopski pregledi sluzi iz slovenskega morja so pokazali na pestro sestavo mikroskopskih alg, ki so ujete v njej. V površinski sluzi smo opazili veliko različnih fitoplanktonskih vrst, med katerimi so prevladovali različni dinoflagelati (npr. vrste brez celuloznega oklepa in vrste iz rodu Prorocentrum), kokolitoforidi (npr. Syrachosphaera pulchra) in diatomeje (npr. Cerataulina pelagica). Poleg tega smo opazili tudi precej osebkov vrste Gonyaulax fragilis, za katerega je značilno, da ima celico obdano s tankimi celuloznimi ploščicam, ki lahko hitro razpadejo. Raziskave iz različnih svetovnih območij (Nova Zelandija, Neapeljski zaliv, vzhodno Sredozemlje in tudi severni Jadran) so pokazale, da lahko namnožitve te vrste povezujemo tudi s pojavom sluzi, saj celice izločajo obilne količine polisaharidov (kompleksnih sladkorjev). V sluzi na dnu pa smo našli predvsem bentoške (pridnene) vrste diatomej (npr. Cylindrotheca closterium) in dinoflagelatov (npr. iz rodu Amphidinium).

Kot zanimivost omenimo še to: v nočnih urah lahko v sluzi, nabrani na površini, opazujemo pojav bioluminiscence. Če v sluz namreč dregnemo s palico ali vanjo vržemo kamenje, bomo opazili modro-vijolično svetlikanje. Pojav sproščanja svetlobe je pogost pri različnih morskih organizmih, ljudje pa ga največkrat zaznamo zaradi mikroskopsko majhnih fitoplanktonskih organizmov. Med bioluminscentne organizme spada tudi omenjeni Gonyaulax fragilis.

V preteklosti so se sluzasti agregati razbili oz. razgradili po močnejšem vetru ali nevihtah in pričakujemo, da bo tudi tokrat tako.

Janja Francé

Nives Kovač, UP Pedagoška fakulteta

Patricija Mozetič