28
okt
Clavibacter insidiosus
Clavibacter insidiosus
Clavibacter insidiosus podatkovni list
Clavibacter insidiosus (prej Clavibacter michiganensis subsp. insidiosus) je gram-pozitivni bakterijski povzročitelj bolezni lucerne (drugo ime: alfalfa, latinsko ime: Medicago sativa). Bolezen vpliva na vitalnost rastlin in njihovo rast, kar lahko vodi do znatno zmanjšanega pridelka. Bakterija se po vstopu v rastlino hitro širi po žilnem sistemu in predvsem kolonizira trajna tkiva (glavni koren in koreninski vrat lucerne). V posušenih rastlinskih ostankih in semenu lahko preživi do 10 let.
Status
Veljavno ime: Clavibacter insidiosus (McCulloch) Li et al.
Imena bolezni: angl. Bacterial blight of lucerne, angl. Bacterial root rot of lucerne, ang. Bacterial wilt of lucerne, ang. Vascular wilt of lucerne.
Fitosanitarna kategorizacija: EU 2019/2072 priloga II/A, EPPO A2 lista
EPPO koda: CORBIN
Gostiteljske rastline
Glavni gostitelj je lucerna/alfalfa (Medicago sativa). Drugi naravni gostitelji so navadna nokota (Lotus corniculatus), srpasta meteljka (Medicago falcata), trnata meteljka (Medicago truncatula), bela medena meteljka (Melilotus albus), navadna turška detelja (Onobrychis viciifolia) in vrste rodu Trifolium. V okviru laboratorijskih testiranj je C. insidiosus je okužila in povzročila simptome tudi pri več drugih vrstah rodu Medicago.
Geografska razširjenost
Povzročitelj bolezni je prvič opisan na lucerni leta 1924 v Združenih državah Amerike (zvezni državi Illinois in Wisconsin). Glede na nadaljnja poročila je razvidno, da je bil povzročitelj v ZDA takrat že široko razširjen. V številnih državah, kjer je bila bolezen prisotna v preteklosti (npr. Brazilija, Kanada, Južna Afrika), bolezni ne zaznavajo več. Na območju EPPO so bile zaznave večinoma posamične (Kazahstan, Litva, Poljska, Rusija, Tunizija, Združeno kraljestvo), vendar po letu 1980 ni več nobenih poročil o pojavu bolezni (Slika 1).
Bolezenska znamenja
V posevkih lucerne simptomatične rastline pojavljajo posamično ali v zaplatah. Pogosto se bolezen najprej razvije v bolj vlažnih delih njiv. V prvem letu so simptomi bolezni zelo pogosto neopazni. Blage okužbe povzročijo nižjo rast rastlin, pegavost listov in vihanje listnih robov. Zmerne okužbe vodijo do metličastega razraščanja stebel (učinek “metla”). V primeru hudih okužb pa so mlade rastline ali novo nastala stebla tanka, krhka in visoka le nekaj centimetrov. Listi so manjši in debelejši, pogosto deformirani, in razbarvani (celoten list ali rob lista). Ob hudih okužbah rastline običajno propadejo. Rastline, ki jih okužba močno prizadene, so na polju hitro opazne, zaradi zaostanka v rasti in rumeno-zelene barve (Slika 2). Te rastline v sušnih razmerah venijo veliko hitreje od zdravih rastlin. Poleg nadzemnih znakov (oz. tudi neodvisno od nadzemnih znakov) se bolezenska znamenja pojavijo tudi na mladem olesenelem korenu. Ob prerezu korena ali odstranitvi skorje, je opazna rumena do svetlo rjava obarvanost žilnega tkiva korena
Simptome venenja, ki jih povzroča C. insidiosus, je možno zamenjati z drugimi sistemskimi boleznimi, na primer Verticillium albo-atrum na lucerni.
Gospodarska škoda
V preteklosti je bolezen povzročala velike izgube v pridelavi lucerne v ZDA, Kanadi in Novi Zelandiji. Zaradi trenutne zmanjšane prisotnosti bolezni na globalni ravni, se je občutno zmanjšala tudi gospodarska škoda. Vpliv bolezni v Evropski uniji je nizek. V Avstraliji poročajo, da so lahko posevki produktivni tudi ob okužbi, medtem ko iz nekaterih regij (npr. Iran) še poročajo o škodi, ki jo povzroča bolezen na lucerni.
Poti prenosa
Patogen ima več poti širjenja:
• Kratke razdalje: Povzročitelj se lahko širi z rastline na rastlino s pomočjo (i) zemlje oz. rastlinskih ostankov, ki jih širi veter, (ii) vode oz. vodnih kapljic (namakanje) in/ali (iii) okuženim orodjem (zlasti okužene kosilnice). Če so rastline mokre, košnja ustvari optimalne razmere za širjenje bolezni. Ob košnji pride do ranjenja rastlin, raztrosa okuženih ostankov in kapljic. V poročilih je omenjen tudi lokalni prenos s pomočjo žuželk in ogorčic. Prisotnost ogorčic (Ditylenchus dipsaci, Meloidogyne hapla) naj bi ugodno vplival na razvoj okužbe.
• Dolge razdalje: Na daljše razdalje se povzročitelj širi s pomočjo okuženih semen (prisotnost okuženih rastlinski ostankov v serijah semen, površinska kontaminacija semen ali sistemska okužba semen). Podatkov o prenosu C. insidiosus s semena na kalček nimamo. Podatki o prenosu C. insidiosus iz simptomatičnih rastlin na seme so eksperimentalne narave, in sicer je bil ugotovljen približno 7 % prenos povzročitelja na seme.
Fitosanitarni ukrepi
Za obvladovanje in preprečevanje širjenja C. insidiosus se priporočajo sledeči ukrepi:
• Upora semena iz območij, kjer C. insidiosus ni prisotna.
• Pri nakupu semen iz območji, kjer je C. insidiosus prisotna, je potrebno izbrati seme s polj, ki so bila v zadnji rastni sezoni pregledana in brez prisotnost C. insidiosus (enako sosednja polja) ter v zadnjih treh letih na tem mestu ni bila gojena lucerna.
• Uporaba kultivarjev z visoko odpornostjo na C. insidiosus.
Če sumite na okužbo, takoj obvestite strokovnjake javne službe zdravstvenega varstva rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Javna služba zdravstvenega varstva rastlin: https://www.gov.si/teme/javna-sluzba-zdravstvenega-varstva-rastlin/
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/o-upravi/inspekcija-za/
Laboratorijske analize se izvajajo na Nacionalnem inštitutu za biologijo: http://www.nib.si/zaznavanje-mikroorganizmov-rastlinskih-patogenov
Pomembnejši viri:
EPPO (2025) Clavibacter insidiosus. EPPO datasheets on pests recommended for regulation. https://gd.eppo.int (accessed 2025-10-08)
EPPO (2022) EPPO Standards PM 7/99(2) Diagnostic protocol – Clavibacter insidiosus. EPPO Bulletin 52, 67–86.
Besedilo pripravila:
Špela Alič, Manca Pirc in Tanja Dreo, Nacionalni inštitut za biologijo
