Osvežitev s klobukom

Prijazni želatinozni plankton na obisku pri nas in v svetu

V našem morju najdemo lahko pet različnih vrst klobučnjaških meduz. Med njimi je tudi Veliki morski klobuk (Lat. Rhizostoma pulmo), ki je prosojne belkaste barve s temnomodro obrobljenim obodom klobuka. Običajno priplavajo v naše morje večji osebki že jeseni - najpogosteje pa v začetku zime. To je največja klobučnjaška meduza pri nas - njen premer lahko presega pol metra. Te dni pa so se k nam pritepli mladički tega klobučnjaka veliki od tri do pet centimetrov. Njihov ožig čutijo samo najbolj občutljivi, saj relativno malo ožge.

Druga obiskovalka našega obalnega morja te dni je Morska cvetača (Lat. Cotylorhiza tuberculata). Angleži jo - ne preveč domiselno - imenujejo kar »ocvrto jajce.« oz. »fried egg.« Je nekoliko manjša od m. klobuka in rjavkaste do oranžno-okra barve z drobnimi raznobarvnimi mešičkastimi izrastki - podobnimi cvetači - pod svojim »dežnikom«. Je pa to eden od morfološko najbolj slikovitih in zanimivih morskih organizmov. Najdeni primerki te dni so pri nas veliki od 5 do 20 cm v premeru.

Pozdrav z japonske od dr. Tjaše Kogovšek - Foto: Keats Conley University of Oregon

Pri obeh vrstah meduz - tudi pod klobukom najmanjše okrog 5 cm v premeru - so opazili »sostanovalce« male morske ribice - iz rodu šurov (Lat. Trachurus) kateri se vztrajno držijo zavetja meduzinega »dežnika« . Pod klobukom najdejo torej dovolj hrane in varnega bivanja, da zrastejo in se nato lahko pridružijo velikim jatam te vrste. Za morsko cvetačo posebej pa so značilne pod klobukom v simbiozi naseljene bičkaste algice zooksantele katere pogojujejo tudi njeno presnovo in razmnoževanje v fazi brstenja polipov. Te algice -  endosimbionte - rodu Symbiodinium so proučevale raziskovalke MBP NIB: dr. Lucija Raspor dall´Olio, dr. Andreja Ramšak in dr. Vesna Flander Putrle s kolegi z inštituta OGS iz Trsta in z brazilskimi kolegi z Univerze v Sao Paulu, predvsem z biogeografskega in s filogenetskega vidika. Rezultate so uspešno predstavile na znanstvenem simpoziju na temo masovnega pojavljanja želatinoznega planktona letos v Hirošimi na Japonskem. Od tam pa se občasno oglaša dr. Tjaša Kogovšek - naša gostujoča raziskovalka na Univerzi v Hirošimi, ki pravi, da vrste meduz katere tam raziskujejo nimajo simbiontov. To so predvsem Aurelia aurita (sp 1), Cyanea (2 vrsti), Chrysaora pacifica, Nemopilema nomurai, Rhopilema esculentum in Rhopilema hispidum. Zadnji dve sta prisotni v Ariaškem morju in sta tudi užitni. Na ekspediciji v Ariaškem morju  je na Kjušuju s kolegi raziskovalci obiskala tovarno, kjer pripravljajo meduze za kitajski trg. Glede na dejstvo da se nekatere od naštetih vrst meduz razmnožujejo v kitajskih obalnih vodah in kot odraščujoče zaplavajo okrog japonskega arhipelaga kjer dosegajo presenetljivo velikost,  je ta »povratna prehranjevalna zanka« res domiselno sklenjena. Raziskovalci morja po vsem svetu ugotavljajo vzroke množičnega pojavljanja želatinoznega planktona med katerega uvrščamo tudi meduze in menijo, da je poleg prelova, klimatskih sprememb pomemben tudi antropogeni - človeški - dejavnik. Slednji se kaže tako na področju netrajnostno uravnanega ribištva kakor tudi  pri vse obsežnejših grajenih umetnih strukturah v morju (pomoli, doki v ladjedelnicah, vrtalne ploščadi ipd. ), ki omogočajo ugodne pogoje pritrditve polipov meduz v pritrjeni fazi razmnoževalnega cikla.

FOTOGALERIJA