Svetovni dan meduz

 Tudi meduze imajo svoj dan

Ljudje se radi spominjamo posebnih dni, praznujemo mejnike v življenju, proslavljamo obletnice. Morda tu tiči razlog zakaj je toliko dni v letu opredeljenih z različnimi vsebinami; cilj je predvsem boljše poznavanje tematike, ki jo na tak dan obeležujemo. Skoraj vsak dan v letu je posvečen kakšni temi (Days Of The Year), na katero opozarjamo in o njej osveščamo ljudi: od različnih bolezni (hemofilija, multipla skleroza, astma, osteoporoza…) do dni posvečenih Zemlji, spanju, tišini, možganom, ženskam, umetnosti, smehu. Nekateri dnevi pa so posvečeni različnim morskim živalim: delfinom, želvam, kitom, tjulnom, in od leta 2014 tudi meduzam. Slednje 'praznujejo' svoj dan 3. novembra (World Jellyfish Day / November 3, 2023 (anydayguide.com). Kot so zapisali na spletni strani 'je bil mednarodni dan meduz vzpostavljen v počastitev neverjetnim bitjem, ki naseljujejo naš planet že več kot 500 milijonov let'.

Meduze so med najstarejšimi večceličnimi organizmi na Zemlji. In čeprav je njihovo telo sestavljeno iz več kot 95 % vode, se je ohranilo nekaj fosilnih ostankov. Najstarejše fosilne najdbe segajo v kambrij (okoli 530 milijonov let), odkrili pa so jih v različnih delih današnje Zemlje: severni Ameriki,  Kitajski, v Avstraliji. V Evropi so morda najbolj znani fosili meduz iz kraja Solnhofen v Nemčiji, ki so stari okoli 145 milijonov let, nekaj mlajše fosile meduz pa poznamo tudi iz Slovenije (Rožič in sod. 2023).

Že stari Grki so poznali in opisali nekatere vrste meduz, le da so uporabili drugačno poimenovanje; tako je Aristotel za morske organizme, ki opečejo, uporabil ime Acalephae. Izraz meduza naj bi za opis želatinastih morskih organizmov z lovkami prvi uporabil rimski učenjak Plinij starejši zaradi asociacije na grško mitološko Meduzo. V zoološko in nato širšo uporabo pa je ime prešlo potem, ko ga je zapisal 'oče taksonomije' Carl Linnaeus leta 1752.  

Danes poznamo številne vrste meduz, uvrščamo jih med Ožigalkarje (Cnidaria), ki so to ime dobili zaradi prisotnosti ožigalk (knide). Njihov življenjski krog je praviloma deljen na prosto plavajočo meduzo in pritrjen polip; slednji se razmnožuje nespolno (brstenje, deljenje, tvorba podocist), medtem ko se meduze razmnožujejo spolno. Večina meduz ima premer klobuka manjši kot 2 cm in sistematsko sodijo med trdoživnjake (Hydrozoa). Klobučnjaške meduze (Scyphozoa), ki so večje, saj pri nekaterih vrstah premer klobuka lahko presega dva metra, so zastopane s precej manjšim številom vrst. Še ena značilnost priteguje pozornost ljudi: meduze se v določenih obdobjih pogosto pojavljajo v zelo velikem številu. Zaradi podobnosti z množičnimi pojavi rastlinskega planktona za tako masovno pojavljanje večkrat uporabljamo sicer nepravilen izraz 'cvetenje meduz', ki pa se je kljub temu že močno uveljavil tudi v strokovni literaturi.

Čeprav so trdoživnjaške meduze, ki jih je v Jadranskem morju preko 100 vrst, številnejše kot klobučnjaške, pa jih ljudje zaradi večinoma majhne velikosti v morju redko opazijo. Med večjimi in pogostejšimi vrstami pri nas je morsko kolesce. Ima prozoren sploščen klobuk, številne lovke in jo v Jadranskem morju največkrat srečamo v Tržaškem zalivu (Malej in sod. 2022): v hladnejšem delu leta se tu lahko pojavi tudi v večjem številu. Najpogostejše predstavniki klobučnjaških meduz v severnem Jadranu (Pestorić in sod. 2021) so: uhati klobučnjaki, morski klobuki, kompasne meduze, morske cvetače. Redko srečamo mesečinko in dalmatinsko lasasto meduzo, obe sta pogostejši v srednjem in južnem Jadranu. Še redkeje pa se bo posameznik lahko srečal z  novo opisanim rodom Mawia benovici. Zaradi neprijetnega ožiga ljudi, pa pozornost vzbuja kubomeduza Carybdea marsupialis, za katero slovenskega poimenovanja še nimamo. Ob vzhodni jadranski obali je redkejša, pač pa so jo večkrat opazili ob italijanski obali.

Naj zaključim ta kratek tekst posvečen dnevu meduz z zanimivostjo, ki je povezana z grškim mitom o Meduzi. Interpretacij mita o Meduzi, eni najbolj prepoznavnih v grški mitologiji, je več. Po eni - skupaj s sestrama (tri hčere morskih božanstev Keto in Forcisa) so jih imenovali Gorgone – naj bi bile vseskozi strašljive pošasti. Po drugi – najbolj znana je verzija iz Ovidovih Metamorfoz – je bila Meduza lepotica, ki so jo krasili prelepi lasje. Bila je svečenica v Ateninem templju in vanjo se je zaljubil bog morja Pozejdon. Ker ga je zavrnila, jo je v Ateninem templju napadel in posilil. Oskrunitev njenega templja je razsrdila Ateno, zato je Meduzo spremenila v strašno pošast s kačami namesto las in s smrtonosno močjo oči, saj je njen pogled vsakogar okamenel. Premagal jo je lahko šele polbog Perzej, Zeusov sin, ki so mu z različnimi pripomočki (leteče sandale, nevidna čelada in odsevni ščit) pomagali bogovi. Ščit mu je omogočil, da Meduze ni pogledal in ga zato ni mogla okameneti. Odsekal ji je glavo; iz njenega telesa pa sta izskočila otroka Chrysaor (latinsko ime ene pogostejših meduz v severnem Jadranu, kompasne meduze, je Chrysaora hysoscella) in bolj znan leteči konj Pegasus. Odsekano glavo je Perzej dal Ateni, ki jo je namestila na svoj prsni ščit (aegis), zato je po nekaterih interpretacijah Meduzina glava tudi močan zaščitniški simbol. Verjetno so to zaščitniško vlogo imeli v mislih tudi pripovedovalci legende o nastanku mesta Koper, saj naj bi bila Meduzina glava eden od simbolov mesta (http://www.cherini.eu/cherini/Medusa.htm). Legenda pravi, da je hotel Pozejdon Ateno kaznovati zaradi tega, kar je naredila Meduzi. Ko je Atena bežala pred njim, ji je varovalni ščit z Meduzino glavo padel v morje in se spremenil v skalno čer na kateri je zraslo mesto (današnji Koper). Ker naj bi bil ščit (aegis) prekrit s kozjo kožo, so mesto poimenovali Aegida oz. Capraria. Danes se simbol Meduzine glave pojavlja nad portalom Armerije (sedaj sedežem Primorske univerze), na fasadi Fontika, uporabili pa so ga tudi pri mestnih svetilkah.

Avian, M., Ramšak, A., V. Tirelli, V., D’Ambra, I., Malej, A. 2016. Redescription of Pelagia benovici into a new jellyfish genus, Mawia, gen. nov.; and its phylogenetic position within Pelagiidae (Cnidaria: Scyphozoa: Semaeostomeae). Invertebr. Syst., 30: 523-546.

Malej, A., Lučić, D., Bojanić, N., Vodopivec, M., Paliaga, P., Pestorić, B., Violić, I., Supić, N. 2022. The occurrence of the jellyfish Aequorea cf. forskalea in the Adriatic Sea: comparison of historical and recent data. Acta Adriatica 65: 173-192

Pestorić, B., Lučić, D., Bojanić, N., Vodopivec, M., Kogovšek, T., Violić, I., Paliaga, P. Malej, A. 2021. Scyphomedusae and Ctenophora of the eastern Adriatic: Historical overview and new data. Diversity, 13(5): 186. https:// doi.org/10.3390/d13050186

Rožič, B., Uchman, A., Malej, A., Čermelj, B., Gale, L., Verbovšek, T. 2023. The role of hyperpycnal flows in the preservation of fossil medusae in the Eocene flysch from the Slovenian coast. https://iasdubrovnik2023.org/Abstracts-Book.pdf

dr. Alenka Malej

Avtorji fotografij: morsko kolesce (Marinko Babić), mesečinka, morski klobuk, uhati klobučnjak, kompasna meduza (Tihomir Makovec), dalmatinska lasasta meduza (Ciril Mlinar), Carybdea marsupialis (Marinko Babić), simbol Meduzine glave v kopru (Alenka Malej)