Deblo OŽIGALKARJI - phylum Cnidaria

Moderna latinščina Cnidaria, ime debla; izvedeno iz grščine knīdē, kar pomeni morska kopriva

Živalsko deblo ožigalkarjev je po telesni obliki izjemno raznolika skupina, ki obsega koralnjake (razred Anthozoa), klobučnjake (razred Scyphozoa), pecljate klobučnjake (razred Staurozoa), kubomeduze (razred Cubozoa), trdoživnjake (razred Hydrozoa) in parazitske ožigalkarje (razred Polypodiozoa z edino vrsto Polypodium hydriforme Ussow, 1885). Skupna značilnost vseh ožigalkarjev so ožigalke ali nematociste. Ožigalke služijo za lov, saj vsebujejo strup s katerim omrtvičijo plen in hkrati za obrambo. Ob dotiku se ožigalka sproži in iz nje se izloči strup. Sprožitev ožigalke je eden najhitrejših procesov v naravi, zgodi se v nekaj mikrosekundah in dosežen pospešek znaša 40,000g. Ožigalka predre površino plena in izloči strup, ki omrtviči plen. Poznamo več vrst nematocist, tudi takšne, ki se ne sprožijo.

Zgradba telesa je pri ožigalkarjih enostavna radialna oblika telesa, večini manjka skelet in mnogi od njih so pritrjeni. Osnovni del telesa ožigalkarjev tvori gastrovaskularna votlina (ima prebavno in transportno vlogo) z eno odprtino, ki je deluje kot usta in anus. Pri nekaterih skupinah je odprtina obkrožena s tentakli. Ožigalkarji so pravzaprav vreča iz dveh plasti celic, zunanje epidermis, ki vsebuje ožigalke. Notranja plast se imenuje gastrodermis, ki obdaja gastrovaskularno votlino, ki je pri nekaterih ožigalkarjih razdeljena v septa (pri koralnjakih) ali zamotan sistem razvejenih kanalov (pri klobučnjakih). Med epidermisom in gastrodermisom je mezoglea, plast podobna želatini, ki vsebuje posamezne celice in kolagenska vlakna.

Gibanje ožigalkarjev usklajuje splet živčnih vlaken in receptorji. Nekateri prosto plavajoči predstavniki iz razreda klobučnjakov in kubomeduz imajo ropalije, ki so kompleksne čutilne strukture podobne očesu z lečo in mrežnico ter s statolitom, ki ima enako vlogo kot otoliti v notranjem ušesu vretenčarjev

Več tisoč vrst ožigalkarjev živi v oceanih od ekvatorja vse do obeh polov, od gladine do dna in nekateri so celo zakopani. Manjše število vrst živi v rekah in jezerih s sladko vodo.

Razred KLOBUČNJAKI (Scyphozoa)

Morski klobuk (Rhizostoma pulmo) Foto: Tihomir Makovec

Gibanje meduz nadzira mreža živčnih vlaken v klobuku. Klobučnjaki nimajo možganov ali centralnega živčevja, ki bi sodelovalo pri usklajevanju gibanja. Na robu klobuka so receptorji, ki so občutljivi na svetlobo in statociste, ki sodelujejo pri usmerjenem gibanju. Z njimi so povezane kemosenzorične votlinice, ki verjetno sodelujejo pri zaznavanju hrane in so prav tako nameščene na robu klobuka.

Najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v slovenskem morju

Morski klobuk (Rhizostoma pulmo)

Geografska razširjenost: Atlantik, vse do obale zunanjih Hebridov in severozahodne obale Škotske, obale Irske. Pojavlja se v obalnih vodah.

Barva klobuka: belkasta ali v zelenkastih, rjavkastih do modrikastih odtenkih. Klobuk je razdeljen na osem delov. Rob klobuka je narezljan na manjše krpe, ki jih je lahko od 8 do 10 na osmino klobuka.

Ustna ramena: pod klobukom so ustna ramena, ki so zraščena. Na nakodranem delu ustnih ramen so številne ustne odprtine.

Razmnoževanje: spola sta ločena. Samci imajo modrikaste spolne žleze, zrele spolne žleze pri samicah so rdečkasto rjave.

 Morski klobuk (Rhizostoma pulmo) Foto: Jernej Sedmak  

  Zadnja leta ribiči pogosto v zimskih mesecih ulovijo ogromne količine morskih klobukov. Foto: Robert Radolovič  

Mesečinka (Pelagia noctiluca)

Geografska razširjenost: Sredozemsko morje, Atlantski ocean, živi v odprtih in v obalnih vodah. Občasno tvori agregate, ki so lahko izjemno veliki.

Klobuk in lovke: klobuk ima obliko zvona ali je okroglast, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je “narezan” z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo in štirimi obustnimi rameni, ki so podaljšek ust. Vzdražena mesečinka fosforescira in izloča svetlikasto sluz ob dotiku. Njena življenjska doba je dva do šest mesecev.

Prehranjevanje: v glavnem z zooplanktonom, majhnimi ribami, raki, drugimi meduzami. Mesečinka ujame plen z lovkami, ki imajo ožigalke. Hrana se prebavlja najprej zunaj celic in kasneje tudi znotraj celic v prebavni votlini, ki jim omogoča, da se prehranjujejo z večjimi živalmi.

Razmnoževanje: ima ločena spola, spolne žleze so nameščene v osrednjem delu klobuka. Spolne celice se izločijo skozi usta in oploditev poteka zunaj telesa. Iz oplojenih jajčec nastane ličinka planula. Planula se razširja s tokovi in se razvije v efiro ali mlado meduzo, ki se hitro razvije v odraslo spolno zrelo meduzo. Ima samo stadij meduze, brez bentoškega polipa.

Ekonomski vpliv: mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje.

Mlade meduze mesečinke Foto: Tihomir Makovec

Uhati klobučnjak (Aurelia aurita)

 

Geografska razširjenost: običajno jo opazimo blizu obale, kjer je lahko prisotna v velikem številu. Kozmopolitska vrsta.

Razmnoževanje: ločena spola, spolno zrelost dosežejo med pomladjo in poletjem. Spolne žleze so nameščene na dnu prebavne votline v obliki polkrogov in so dobro obarvane (roza). Oplojena jajca potujejo v žepe v obustnih ramenih, kjer se razvijejo v ličinko planulo. .

Prehranjevanje: hrani se s planktonom, rebračami in hidromeduzami. Z majhnimi lovkami na robu klobuka lovi hrano, plen ujame na površini živali, kjer se nalepi na sluz. Hrana potuje znotraj klobuka po kanalih, ki se vejijo iz prebavne votline.

Ekonomski vpliv na človeka: Ker je predator kopepodnih rakov in ribjih ličink ima verjetno velik vpliv na planktonsko združbo. Je pomemben člen v pretvorbi organske snovi.

Uhati klobučnjak (Aurelia aurita) Foto: Jernej Sedmak

Dokaj nenavaden pojav v Sev. Jadranu so oblaki uhatih klobučnjakov. Foto: Lovrenc Lipej

Filogeografske raziskave klobučnjaških meduz

Trenutno je opisanih 200 vrst klobučnjaških meduz (Mianzan &Cornelius, 1999), koralnjakov je opisanih 9000 vrst (Brusca&Brusca, 2003) in trdoživnjakov 3000 vrst (Schuchert, 1998). Število opisanih vrst se je v preteklosti vedno spreminjalo zaradi razmeroma majhnega števila morfoloških znakov, ki velikokrat niso v pomoč pri razvrščanju. Že Mayer (1910) je opozoril na težave pri razvrščanju klobučnjaških meduz kot so velika razširjenost meduz, raznolike razvojne stopnje, različna obarvanost in lokalne rase. Zaradi tega so so jih pogosto opisovali kot posamezne vrste. Na drugi strani pa je obžaloval, da je tradicionalna sistematika bolj usmerjena v poudarjanje razlik, kakor pa v poudarjanje podobnosti in iskanje sorodnosti. Molekularno filogenetske analize genoma nam pomagajo pri odkrivanju filogenetskih odnosov, meja razširjenosti vrste in raznolikosti znotraj vrst. Takšne tehnike nam omogočijo ugotoviti meje vrste z razmeroma veliko statistično verjetnostjo. Podrobnejšo analizo populacij, podvrst in vrst pa nato dopolnimo še z modernimi morfološkimi pristopi. Na Morski biološki postaji spremljamo pojavljanje klobučnjaških meduz v slovenskem morju Nabranim meduzam izmerimo nekaj osnovnih parametrov kot so premer klobuka, masa meduze, obarvanost klobuka in gonad, dolžina ustnih ramen. V meduzah tudi merimo sestavo različnih elementov in raziskujemo sorodstvene povezave med populacijami izbranih vrst meduz.

Pripravila: dr. Andreja Ramšak