Tegobe in radosti znanosti.

Zapisi dr. Timoteja Turka, četrtek, 6.6.2024 

Želim na prejšnji zapis <<<

Minil je zelo natrpan teden z malo spanja in kar nekaj pretresi. To mi je dalo močno misliti o prizadevanjih in naporih, ki so potrebni, da pridemo do dragocenih podatkov in vzorce ter o tem, kako lahko je ustvarjati pseudoznanost v primerjavi z resnično znanostjo. Ob tem čutim spoštovanje do vseh znanstvenikov, ki si prizadevajo bolje razumeti svet, v katerem živimo, in prezir do tistih, ki vse te napore izničijo s svojo pseudoznanstveno propagando na socialnih omrežjih.

Pridobivanje oceanografskih podatkov je zahteven in zelo drag proces. En dan na morju z ladjo Kilo Moana, na kateri smo, je ocenjen na okoli 50.000$. To vključuje stroške goriva, osebja, vzdrževanja itd. Ne vključuje niti vse znanosti, ki se jo na ladji izvaja, saj je ta večinoma krita iz eksternih projektov. Glede na to, da bo ladja za dotično odpravo na morju dober mesec, lahko izračunamo, da so samo operativni stroški odprave okoli 1.5 milijona dolarjev. Zato je toliko bolj pomembno, da so vzorčevalni procesi na ladji sistematizirani in da so raziskovalne ekipe dobro organizirane. Čas preživet na ladji želimo izkoristiti kot se le da, kar ima tudi svojo ceno. V preteklem tednu sem spal v povprečju 4 ure v kosu s kakšno uro dnevnega počitka. Ves ostali čas je bil več ali manj namenjen vzorčenju in vodenju eksperimentov. Na ladji imamo vzpostavljene inkubatorje, kjer lahko pri dnevni svetlobi in ambientalni temperaturi izvajamo eksperimente z vodo in fitoplanktonsko populacijo, zajeto na vzorčevalnih točkah. Tako se na primer izvajajo poskusi vpliva povečane alkalnosti na okolijske populacije, pri katerih intenzivno sodelujem tudi sam; poskusi, pri katerih induciramo virusno lizo ali jo poskušamo zatreti; dilucijski eksperimenti, pri katerih skušamo kvanitificirati stopnjo objedanja; vse pa vodi tudi v analize agregacijskih in sedimentacijskih sposobnosti delcev z različnimi napravami in metodami, od rotacijskih komor do t.i. gravitacijskih strojev. Vsi te eksperimenti se izvajajo v težavnih pogojih, kjer se tla pod nogami konstantno tresejo, premikajo, nagibajo. Po dnevih prenašanja na desetine litrov vode od palube do palube pa že bolijo roke in noge. Vse to se dogaja poleg rednih vzorčenj, ki so karseda terminsko določena, a v preteklem tednu smo spoznali, kako hitro gredo lahko stvari narobe. Med redna vzorčenja spadajo tudi spuščanje različnih sedimentnih pasti na točno določene globine, kjer se meri pretok organske snovi v globine, ter in situ inkubacijski sklopi, na primer za merjenje primarne produktivnosti pri okolijski osvetlitvi in temperaturi. Ta sredstva so vsa prosto plavajoča in jih na površje vežejo le vrvi in boje. Vsako tako sredstvo nosi vrednosti več tisoč evrov, zato so izjemno dragocena, kot so dragoceni tudi podatki, ki jih z njimi pridobimo. Žal smo v preteklem tednu izgubili eno sedimentacijsko mrežo in en in situ inkubacijski sklop. Mreža se je strgala pri povrnitvi iz globine, medtem ko je pri in situ sklopu prišlo do pretrganja vrvi. Po pričevanjih izkušenejših oceanografov na krovu se take stvari dogajajo, ampak takšne smole med raziskovalno odpravo ni imel še nihče. Nekaj vzorcev je šlo torej po zlu, še več pa jih je šlo v zadnjih dveh dneh, saj smo zopet v območju visokih valov, tako da prav veliko dela na krovu ne moremo opravljati. Je pa prišel dan počitka prav, saj smo bili vsi zelo utrujeni, tisti ki pa so izgubili opremo, pa tudi precej žalostni. Smo se pa očitno vsi bolj ali manj privadili na zibanje, saj nihče več ne trpi za morsko boleznijo in nas valovi kvečjemu veselijo kot motijo, čeprav spimo bolj slabo. Je pa to še en dober razlog, zakaj so takšne odprave tako dolgotrajne, saj gre marsikaj lahko narobe, stvari se izgubijo, vzorci potonejo, vreme je slabo. Daljša odprava pomeni več možnosti za uspeh.

Življenje na ladji pa teče dalje in po skoraj dveh tednih ji lahko že rečemo dom. Poznamo večino posadke, z njimi smo v prijateljskih odnosih, tudi med znanstveniki na krovu se vzpostavljajo vezi, ki bodo verjetno trajale. Zaprti vsak v svojem laboratoriju imamo redko toliko stika z drugimi raziskovalnimi skupinami. Tu pa res lahko v razdalji nekaj korakov opazujemo, se učimo in se inspiriramo pri drugih skupinah, vsak s svojo posebno specializacijo in vsi s skupnim ciljem. Zares pozitivno okolje. Ko to pišem, sem v svojih zadnjih dneh na ladji. Ravno smo poiskali nov vrtinec, ki ga bomo zdaj nekaj dni spet temeljito spremljali. Vreme nam izgleda naklonjeno. V nedeljo krenemo nazaj proti San Franciscu, kjer pride do izmenjave skoraj polovice znanstvene ekipe. Potem pa nazaj v laboratorij, analizirati vse pridobljene vzorce in podatke. Na koncu odprave se verjetno še enkrat javim, da strnim misli.